Rudi Šeligo

V letu 2014, ko mineva deset let od smrti Rudija Šeliga, smo na SiGledal postavili v pričujočo e-razstavo izbrana digitalizirana gradiva, ki se nanašajo na uprizoritve njegovih dramskih besedil na slovenskih odrih. Naj podobe, ki jih je ujelo fotografsko oko in oko kamere, obudijo spomin na vrsto uprizoritev, ki so vsaka po svoje zaznamovale slovensko gledališko pokrajino druge polovice minulega stoletja.

Ne glede na to, da je Rudi Šeligo pot svoje ustvarjalnosti pričel kot uspešen prozaist in se angažiral na številnih področjih (med drugim kot predsednik Društva slovenskih pisateljev, predsednik Sveta RTV Slovenija, predsednik Sveta Borštnikovega srečanja in leta 2000 zasedel tudi ministrski stolček za področje kulture, če naštejemo nekaj pomembnejših funkcij), je ustvaril tudi širok dramski opus, ki je močno zaznamoval slovenski gledališki prostor.

Nespregledljiv je zlasti njegov delež v t.i. kulturniški opoziciji, ki je v času pred osamosvojitvijo odigrala pomembno vlogo v kritiki oblasti in boju za demokracijo in pluralizem. Bil je, kot zapiše Denis Poniž, »med tistimi, ki so prvi zaznali tektonske premike, takrat potekajoče globoko v zemlji ideološke pravovernosti, in tudi pravilno razbirali znamenja, ki so jih ti tektonski premiki povzročili na površju« (Poniž 2011: 153). Šeligo je kot pretanjen opazovalec družbenih okoliščin pretakal te impulze v svojo sočasno dramsko ustvarjalnost in bil zato natančen zapisovalec svojega časa.

Gašper Troha nadalje o Šeligovi vlogi ugotavlja: »Skupaj z drugimi kritičnimi intelektualci je zasedel mesto neobstoječe politične opozicije, saj je ustvaril dramatiko, ki je s svojo družbeno kritiko dajala občutek svobode in upanja za prihodnost v svinčenih sedemdesetih, nagovarjala porajajoči se nacionalizem in splošno nezadovoljstvo v prevratnih osemdesetih in odsevala razočaranje ob novih dilemah, ki so jih prinesla poosamosvojitvena devetdeseta« (Troha 2006: 168).

Na njegovo dramsko ustvarjanje skozi vsa ta obdobja zdaj počasi že lahko pogledamo z določeno distanco, ki je potrebna, da se oblikujejo nekateri obrisi, ki omogočajo, da njegova dramska dela razdelimo na različna obdobja glede na dramsko pisavo in žanrsko ter tematsko obarvanost in tudi uvidimo celoto, ki se počasi izrisuje in dobiva pomen.

Jasno je, da je Šeligova začetna dramska ustvarjalnost izhajala iz skrajnega modernizma, ki je v dramatiki pogosto zvezan z metafizičnim nihilizmom drame absurda. Vendar je pri Šeligu že tako rekoč na začetku, pri zgodnejših delih, skozi nihilistično paleto pronical še nek drugače obarvan svet, Gašper Troha ga opisuje kot »vzporedni svet metafizike, ki je vezana na arhaično magijo oziroma mit« (Troha 2006: 156), Ivo Svetina v povezavi s tem govori, da je »vprašanje (ne)zmožnosti (nove) transcendence (…) eno temeljnih vprašanj celotnega Šeligovega opusa: tako proze, še zlasti pa dramatike« (Svetina 2011: 60-61), Taras Kermauner pa v svojem razmišljanju o Šeligovi dramatiki govori o pojavu remitizacije, ki je povezana z retradicionalizacijo kot tudi z rearhaizacijo (Svetina 2011: 85) v času intenzivnega modernizma oz. avantgarde.

Ni nepomembno, da je Šeligo tudi sam razvil v slovenskem prostoru »eno izmed najbolj daljnosežnih teoretizacij drame in gledališča, izhajajočo iz njegove lastne pisateljske in gledališke izkušnje« (Toporišič  2011: 163). V avtopoetskem spisu, naslovljenem Za magijsko gledališče s podnaslovom Simulacija. Fascinacija. Sedukcija. (v knjigi Identifikacija in katarza, 1988) je kot glavni cilj gledališča dojemal »klicanje arhaičnega, pozabljenega človeka v današnji čas – in od tod vseskozi prisotna dvojnost realnosti« (Troha 2006: 167). To dvojnost, soprisotnost dveh svetov Troha imenuje za nekakšno posebno značilnost Šeligove dramatike in jo zazna kot »nenehno prisotnost paradoksa« (Troha 2006: 156), ki zaznamuje dramska dela Šeliga ter pripelje do svojskih »žanrskih hibridov« v njegovem opusu – povezav med poetično dramo, dramo absurda in brechtovsko epsko dramatiko (Troha 2006).

Več o teh posameznih dramskih besedilih in uprizoritvah po njihovi predlogi pa naj obiskovalec e-razstave poišče v vsakem izmed treh sklopov razstave: Sedemdeseta, Osemdeseta in Devetdeseta. V e-razstavo so vključene vse uprizoritve Šeligovih dramskih besedil v času njegovega življenja v institucionalnih in neinstitucionalnih profesionalnih gledališčih na slovenskih tleh. Edina izjema je krstna uprizoritev Svatbe v Prešernovem gledališču Kranj leta 1981, ki je bilo v tistem času amatersko gledališče, a je bila uprizoritev izjemno odmevna in pomembna za slovenski gledališki prostor, zato je bila dodana v izbor za razstavo.

Za uvrstitev v te tri sklope je bilo na prvem mestu upoštevano leto premierne uprizoritve dramskega dela. To načelo je na nekaterih mestih prekršeno zgolj toliko, da je v posameznem sklopu ohranjena tudi neka sorodna žanrska in vsebinska naravnanost. Po Trohi namreč »v avtorjevem opusu obstajajo tri zaokrožene celote, ki so tako različne, da jih je smiselno ločevati, obenem pa v njih vseskozi soobstajata empirična in presežna realnost, ki predstavljata združevalno lastnost. Različnost posameznih obdobij, ki se skorajda ujemajo z desetletji (sedemdeseta, osemdeseta in devetdeseta leta), izhaja iz različne narave obeh svetov in njunih medsebojnih razmerij« (Troha 2006: 157).

Tako je recimo uprizoritev Svatbe, ki je krstno izvedbo doživela leta 1981, vseeno uvrščena med Sedemdeseta, kjer sta njej sorodni drami Čarovnica iz Zgornje Davče in Lepa Vida. Iz identičnih razlogov je tudi uprizoritev Kamenje bi zagorelo, ki je premiero doživela leta 2000, razporejena v sklop Devetdeseta. Ponovne izvedbe dram so v sklope uvrščene glede na datum svoje premiere.
 


POVEZAVE NA SIGLEDAL DIGITALNE ZBIRKE:


POVEZAVE NA SIGLEDAL WIKI:

 

LITERATURA:

  • Berger, Aleš: Rudi Šeligo: Šarada ali Darja. V: Ogledi in pogledi. Ljubljana: Mestno gledališče ljubljansko, 1984, str. 127-129.
  • Borovnik, Silvija: Slovenska dramatika v drugi polovici 20. stoletja. Ljubljana: Slovenska matica, 2005.
  • Grafenauer, Niko: Pisatelj, dramatik, intelektualec. Pogovor z Rudijem Šeligom. V: Rudi Šeligo. Ljubljana: Nova Revija, 2011, str. 224-250.
  • Inkret, Andrej: Med historijo in pasijonom. Zapiski ob dramah Rudija Šeliga 1973-2000. V: Rudi Šeligo. Ljubljana: Nova Revija, 2011, str. 96-133.
  • Pogovor z Rudijem Šeligom ob Razvezi. V: Gledališki list Drame SNG Maribor, 1996/97, št. 3, str. 7-9.
  • Poniž, Denis: Podobe Šeligove dramatike. V: Rudi Šeligo. Ljubljana: Nova Revija, 2011, str. 147-161.
  • Program SMG, 1986/87, predstava 2.
  • Šeligo, Rudi: 1935-2004. V: Gledališki list SNG Drama Ljubljana, 83, 2003/2004, št. 9, str. 69-74.
  • Svetina, Ivo: Od deskripcije k dialogu, od novele k drami. V: Rudi Šeligo. Ljubljana: Nova Revija, 2011.
  • Toporišič, Tomaž: Šeligovo magijsko gledališče krutosti. V: Rudi Šeligo. Ljubljana: Nova Revija, 2011, str. 163-175
  • Troha, Gašper: Dilema Šeligove dramatike. V: Literatura, 18, 2006, št. 185, str. 156-169.
  • »Vse skupaj je samo še smešno«: pogovor dramaturgov SMG z Rudijem Šeligom. V: Program SMG, 1986/87, predstava 2, str. 1-3.
  • Vurnik, Franc: Rudi Šeligo: intervju. V: Sodobnost, 46, 1998, št. 1/2, str. 3-13.
  • Za svoje hude reči človek potrebuje drugega: pogovor z Rudijem Šeligom. V: Gledališki list SNG Drama Ljubljana, 79, 2000, št. 9, str. 6-11.
  • Zajc, Dane: Rudi Šeligo (1935-2004). V: Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Knj.55: 2004 (2005), str. 130-132.


Podatki o ustvarjalcih na fotografijah se še dopolnjujejo.


Razstava je od 22. januarja 2014 dostopna na portalu www.sigledal.org. Avtorica razstave je Anja Roter.