Ustvarjanje stripa Kralj Ubu
Strip je mašina za ustvarjanje smisla s pomočjo vizualnih glagolov, oseb in predmetov. Je idealno orodje za produkcijo prostorov, v katerih se dogaja nora zgodba poljskega uzurpatorja. Belina stripovskih strani, določena z reducirano risbo, kjer lahko osebe odskakujejo, se odbijajo, in kjer jih lahko brez napora in posebnih učinkov razsekamo na dvoje, je idealen koordinatni sistem Jarryjeve zgodbe. To so razlogi, da je novi Ubu tak. Lahko bi govoril tudi o tem, da je metafora tega kralja aktualna tudi v ekonomiji, tehnologiji in še čem. A dovolj je bilo naštevanja razlogov za aktualizacijo podobe Ubuja. Vsi, ki smo ga kdaj risali, vemo: bolj ko se Ubu spreminja, bolj je enak. In vedno korak pred nami.
(Ciril Horjak)
Kralj Ubu na Slovenskem
Jarryjeva igra, ki se je izkazala kot predhodnica avantgardnih umetniških gibanj in novega gledališča (tega se je še najbolj oprijela oznaka gledališče absurda), je pri nas odrsko zaživela šele več kot sedem desetletij po nemirni pariški praizvedbi. Ubuja smo »dobili pozno«, je v kritiki prve uprizoritve na slovenskem poklicnem odru ugotavljal Andrej Inkret, »kakor pač zmerom dobivamo z zamudo prelomna literarna in drugačna besedila«.
Na repertoarje slovenskih gledališč se je Ubu začel uvrščati šele po razmahu eksperimentalnih praks, ki so od sredine petdesetih let hlepele po novem. Ionesca, denimo, je najprej uprizorilo gledališče Oder 57, z Jarryjevo igro pa se je v okviru seminarskih študijskih obveznosti na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo ukvarjal Dušan Jovanović, ki je leta 1970 soustanovil Eksperimentalno gledališče Glej.
Vendar pa uprizoritev Ubuja v Slovenskem ljudskem gledališču (SLG) Celje leta 1974, pri kateri je kot dramaturg sodeloval Taras Kermauner, soustanovitelj Odra 57, ni bila čisto prva slovenska postavitev Jarryjeve igre – v profesionalnem okviru že, sicer pa so Ubuja leta 1972 v lastnem prevodu in režiji profesorja Andrijana Laha uprizorili dijaki ljubljanske bežigrajske gimnazije.
(Odlomek iz članka Ane Perne. Ubu na slovenskih poklicnih odrih)
Slovaški Kralj Ubu
Kralj Ubu ni neškodljiva komedija. Ubu zna tako ali drugače radikalizirati ali, nasprotno, opozoriti na strupeno pasivnost, s svojo »svečko visečko« rušiti ovire in tako razkriti nakopičeni družbeni, kulturni, politični in ideološki »ždrek«.
Specifika igre – na eni strani mladost/igrivost/odločnost/škandal, na drugi pa politika proti poetiki – je bila v slovaških profesionalnih gledališčih postavljena v (doslej) osem uprizoritev. V kombinaciji z zgodovinskimi in družbenimi okoliščinami razkrivajo tudi nekaj več o Slovaški in naših »vojnah«, ne le Ubujevih vojnah.
Kralj Ubu je igra, ki je bila na Slovaškem uprizorjena skoraj vedno in izključno takrat, ko so imele ustvarjalne ekipe za to dober razlog. A upravičenega razloga za uprizoritev igre ne določajo le ustvarjalci, temveč tudi občinstvo. Slednje pogosto sprejema veliko bolj temeljno odločitev o tem, ali bo Ubu nastopil na Slovaškem. Leta 1969 je slovaškega gledalca ogorčilo nekaj povsem drugega kot leta 2017. Kljub temu je bil Kralj Ubu na Slovaškem, pa naj gre za kletvice ali eksplicitne spolne namige in prizore, vedno zatočišče za mlade, drzne in pronicljive ustvarjalne umetnike.
Samuel Chovanec
Kralj Ubu na Poljskem
Kralj Ubu Alfreda Jarryja, ki se dogaja na »Poljskem, torej nikjer«, je bil prvič uprizorjen šele leta 1959 v Varšavi, predelan v kabaretno predstavo. Uprizoritev je bila polna referenc na zgodovino 20. stoletja, zlasti na obrambo Poljske pred nemško agresijo septembra 1939. Dejansko je bilo Jarryjevo besedilo prvič uprizorjeno leta 1965 v Krakovu v Gledališču lutk in igralcev Groteska. Naslovni lik je bil obravnavan kot napoved totalitarnih diktatorjev Josipa Stalina in Adolfa Hitlerja, zato je cenzura na komunističnem Poljskem le občasno dovolila uprizoritev Kralja Ubuja. Šele po letu 1989 je poljsko gledališče v celoti sprejelo delo kot dramo in kot muzikal. Poleg tega je bilo prirejeno tudi v opero buffa – leta 2003 je Krzysztof Warlikowski v Velikem gledališču v Varšavi režiral Kralja Ubuja po nemškem libretu in glasbi Krzysztofa Pendereckega. Sodobne priredbe (kot je Warlikowskega) so Jarryjevo igro pogosto prenesle v sodobno Poljsko in jo obravnavale kot satiro na sodobno vlado in njene državljane.
Rafał Węgrzyniak